Nagrajen spis literarnega natečaja 11. Festivala za tretje življenjsko obdobje

---

Laura Krajnc, 15 let, VIZ II OŠ Rogaška Slatina
„Če bi znala“


Pobegnila bi iz te usrane luknje, od teh groznih ljudi, ki uživajo ob trpinčenju drugih. Skrila bi se pred resnico, ki se skriva pred poštenimi ljudmi. Ne, ne morem več. Zdaj zdaj se bom zlomila. Živim še samo od izprosjačenih kosov kruha. Z muko dvignem kozarec vode. Bojim se jokati, da ne bi izgubila vse tekočine, ki se pretaka po mojem telesu.
Sirotišnica. Kjer so melodije zlatega otroškega smeha le bežne misli, o katerih si niti ne drzneš misliti. Za otroke, kot sem jaz. Dom, v katerem ni lepo biti doma. Dom za sirote. Tudi jaz sem sirota. Mama in oče sta umrla, ko sem bila stara 5 let, v požaru, medtem ko sem počitnice preživljala pri babici. Nikoli mi niso povedali, kaj natančno se je zgodilo. Morda tudi nočem vedeti. Po njuni smrti sem nekaj let živela pri babici, nato pa je zbolela za rakom in ni bila več zmožna skrbeti zame. Pri dvanajstih sem izgubila še njo, drugih sorodnikov pa nisem imela, ali pa me niso hoteli ali pa so bili doma nekje v Avstraliji. Mamina mama je bila edina, na katero sem se lahko zanašala, edina, ki ji je bilo mar. Res se je zavzemala zame. O mojih starših žal nimam več tako jasne predstave, ker sem bila še premajhna, da bi si jo ustvarila, ko sta umrla. O moji babici pa sem vedela vse, do pike na i natančno. Imela je prelep glas. Včasih mi je pela. Čeprav je bil od utrujene starosti že malce hrapav in tresoč, je pela tako žametne melodije, kot da bi žvrgolela pesmi rajskih ptic. Dišala je po travi, ki jo češe veter. Njene zgubane, a vendar zame najmehkejše roke, so mi vsak večer celile rane na duši. Pa sem kmalu izgubila še njo. Takrat se je zlomil še zadnji košček moje duše. Ostajajo boleči spomini. Ko mimo prileti jata ptic, ko kdo kosi travo ali me ošvrkne najmehkejša tkanina, jo občutim.
 In tako sem pristala tu, kjer sem zdaj. Vse, kar imam, sem jaz. Spomini na preteklost in up na lepši jutri. Vem, da nisem bila edina, ki je trpela. Bili so še tudi drugi otroci, vendar nikoli nismo navezali stikov. Naše upanje je bil samo drobiž, ki so nam ga namenili dobri ljudje. Oni so bili naša lučka iz nebes, ki je prebodla oblake. Pa čeprav čisto majhna in tanka lučka. Bila je lučka.
Nekega večera pa mi je bilo dovolj. Sprva ni bilo slutiti nič groznega, nato pa smo otroci zaslišali glasno dretje v pritličju. Naš hišnik se je kot po navadi napil in s palico v roki pregnal druge otroke s hodnika, potem pa se s težkimi, počasnimi, majavimi koraki primajal k meni, ki sem od straha otrpnila. Gledal me je, kot bi mi hotel izsrkati vse življenje iz mojega krhkega telesa in vanj natlačiti strah. Molčal je, brez slabe vesti je začel udrihati po meni in se cediti od zadovoljstva. Grozni večer, ki je bil za domske otroke nekaj čisto običajnega, se je prelevil v mojo nočno moro, ki je kot debela skala poteptala še tisto malo upanja na lepši jutri. Ko se je brezsrčnež od pijače zrušil na tla, kolikor je bil velik in debel, sem se s težavo odvlekla proti vratom in pobegnila. Tavala sem po Ljubljani, nisem vedela ne kam ne kod. Samo hodila sem in gledala svet, ki mi je poprej bil skoraj neznan. Bila je mrzla jesenska noč, zato sem se stisnila v kot pod smetiščnimi kantami in se pokrila s kartonom, ki je ležal tam poleg. Padajoči listi toplih barv so mi nežno božali obraz. Zazdelo se mi je, kot da mi s svojim šumenjem pojejo uspavanke.
Kot bi mignil, me je zbudilo nekakšno ropotanje. Odprla sem oči in zagledala prijazno starko, ki je v roki držala vrečo starega papirja. Gledala sem jo samo skozi eno oko, ker mi je sonce tako močno sijalo v obraz, da je bilo čutiti, kot da bi mi cvrl moje še nenaspane oči. Nisem vedela, koliko je ura, niti se s tem nisem obremenjevala. Nekaj čas me je stara gospa samo gledala, potem pa prijela za roko. Njena roka je bila mehka in zgubana, ravno tako kot babičina. Ker nisem vedela, kaj namerava, sem roko umaknila in jo nehote grdo brcnila, da ji je papir kar odfrčal po celem smetišču.
V srcu me je zbodlo, zato sem se spravila na noge in pobrala ves njen papir. Bila je videti presenečena, pa vendar tako mirna in mila hkrati. Še vedno me ni ogovorila, samo počasi in previdno je ponovno prijela mojo roko. Tokrat je nisem umaknila, čeprav mi je srce divjalo kot noro. Nekaj časa me je držala, potem pa rekla: "Dekletce, si se izgubilo?"
Previdno sem ji pokimala. Iz sebe nisem spravila niti besedice. Ko me je vprašala, če sem lačna, sem spet previdno pokimala. Nežno me je potegnila za roko in me začela voditi. Pomislila sem: "Zaupam ji. Slabše tako ali tako ne more biti. Kar bo, pa bo."
Prispeli sva pred mavričen blok. Rdeč, z rumenimi polknami. Starka je počasi, s tresočim kazalcem pokazala na najbolj rumen balkon od vseh balkonov, obdan z najlepšimi rožami. Bile so tako lepe, da si si že od daleč predstavljal, kako barvno dišijo. Vhodna vrata so se zaprla za nama. Počasi je stopicala po stopnicah. Zdelo se mi je, kot da bi se bala, da ne bi padla. S tresočimi, krhkimi koleni je komaj zmogla do tretjega nadstropja. Počasi, še vedno malo nezaupljivo sem ji sledila. Iz torbice je izvlekla šop ključev. Vzela je prvega in z njim odklenila vrata. To je naredila tako, kot bi to že delala 20 let. Pozneje je povedala, da tukaj živi že več kot 25 let. Vstopila sem v stanovanje. Zadišalo je po domači jedi. Kot slike so se mi začeli vrteti spomini na kuhinje moje babice. Ja, natanko tako je dišalo. Po toplem nedeljskem kosilu. Po praženem krompirju, govedini iz juhe in pravkar pečenem riževem narastku. V obraz mi je šinila toplota in čutila sem mravljince v ličnicah in ob kotih ustnic. Ženica je pred mano postavila poln krožnik. S pogledom mi je prijazno nakazala, da je to zame. Usedla sem se za mizo, in kolikor se da vljudno poskušala pojesti, vendar mi to ni uspelo. Cela sem bila popackana, mastna okoli ust, po mizi so bili vsepovsod koščki krompirja, še na čelu sem jih imela. Babi mi je govorila, da sem taki "mojster" pri obedih že, odkar pomni. Prijazna starka se je samo toplo nasmejala in mi pomežiknila češ: "Pridna punca."
Po nekaj prijaznih pogledih sva se že začeli prijetno pogovarjati. Nič ni silila vame. Imela sem občutek, da ji res lahko zaupam, zato sem ji povedala svojo zgodbo. Ko sem končala, sem začutila solze v njenih očeh. Svetile so se kot jutranja rosa. Zatrdila je, da bo storila zame in nas, ki se nam godijo grozote sirotišnice, vse, kar je v njenih močeh. Da mora svet izvedeti resnico. Sprejela me je kot svojo in me sčasoma neizmerno vzljubila.
Dan za dnem, jutro za jutrom, ko se je za zavesami danilo, sem postajala srečnejša. Bila je mati mojih muz življenja, sreče in ponovnega upanja. Kar je obljubila, je tudi naredila.
Zdelo se mi je, da zna prižigati mavrico v temi. Bila je modra, kot da bi popila celo nebo. Življenja ni jemala kot premico, ampak ga je izoblikovala v mnogo spiral in vanj sadila rože. Njeno srce je bilo sladko in veselo ter niti kanček pokvarjeno. Na trenutke se mi je zazdelo, da je, kadar je naredila kakšno dobro delo, kar zacvetela. Kot prvi zvonček zgodaj spomladi. Ponosno, visoko, srečno. Kot sem cvetela jaz v zadnjem času. Na moj novi dom je vzšla svetloba. Takšna, o kateri si poprej nisem drznila niti upati.
Ni ostala samo pri besedah. S svojimi ovdovelimi prijateljicami je zbirala prostovoljne prispevke. Tudi sama sem jim priskočila na pomoč. V dveh letih smo zbrale deset tisoč evrov. Podarile smo jih sirotišnici. Kmalu so le-to obnovili in priskrbeli sredstva za normalno bivanje otrok v njej. Zaposlili so tudi novo osebje.
Ko sem jih dopolnila sedemnajst, sem spet začela guliti šolske klopi. Malce pozno res, ampak sem se izšolala. Poiskala sem si službo in živela srečno povprečno življenje. Moja skrbnica mi je zapustila stanovanje. Lepšega doma si ne bi mogla želeti. Še zdaj ne vem, kaj bi brez nje. Kaj bi brez nje tisti otroci? Bila nam je kot nepremočljiv dežnik v močnem nalivu, ki nas je varoval pred grozotami sveta.
Pregovor pravi: "Denar je sveta vladar". Prepričana sem, da to ne drži. Človek, ki je obseden z denarjem, ne more normalno živeti, ne more hrepeneti po ničemer lepem, razen po denarju. Res pa je, da če pa nimaš niti ficka, ti lahko trda prede, prav tako kot je meni, njim in mnogim. Tudi danes.

Ostala nagrajena dela si preberite tukaj: otroska_2011_A5_LQ_2_spreads_5(2) (.pdf 2.4MB)

---

K literarnem natečaju vabimo otroke iz druge in tretje triade osnovnih šol.

Z literarnim natečajem želimo otroke spodbuditi k razmišljanju in pisanju o prostovoljstvu. Kako sami razumejo prostovoljstvo in kako ga uresničujejo? Prostovoljstvo ne pozna starostnih meja in udejanja se na različnih področjih. Prostovoljci prispevajo k javnemu dobremu s svojim delom, nadarjenostjo in drugimi viri v nevladnih organizacijah, mladinskih klubih, bolnišnicah, šolah in vrtcih, gasilskih društvih, pri tabornikih, v humanitarnih organizacijah, v domovih za ostarele, itd.

Predlagamo, da literarno dejavnost izvedete kot projektno učno delo (v učilnici ali na terenu), saj bodo problemsko zastavljene vsebine vspodbudile vedoželjnost otrok in razširile njihov pogled in razumevanje razpisane teme.

Kriteriji izbora: ustreznost literarnega izdelka z naslovom razpisa, avtonomen literarni izraz otroka (brez preočitnega vpliva mentorja), literarna izvirnost.

Najboljši literarni izdelki bodo nagrajeni s privlačnimi nagradami in predstavljeni na svečanem odprtju festivala v Gallusovi dvorani. Najboljši prispevki bodo objavljeni v posebnem zborniku.


Zaključek zbiranja prispevkov je 30. april 2011. Na natečaj se prijavite preko spletnega obrazca.

---