.thumb.jpg "GALERIJA SLIK")
ZMAGOVALCI NAGRADNIH NATEČAJEV
Odziv na natečaje je bil letos res izjemen, kar kaže na to, da medgeneracijsko sodelovanje resnično obstaja tudi v praksi. Nagrajence in njihove izdelke si lahko ogledate spodaj.
Likovni natečaj najbolj izvirne risbice na temo NA IZLETU Z BABICO IN/ALI DEDKOM
1.nagrada
KARIN FIKFAK iz Vrtca Nova Gorica za likovno delo »Z babico v toplicah, v trgovini in na travniku. Z dedkom na igrišču«
2.nagrada
NIKA BEBAR iz OŠ Mirana Jarca Črnomelj za likovno delo »Najlepše mi je, ko z babico in dedkom uživamo na morju. Kopamo se, iščemo školjke, rakce in kamenčke«
3.nagrada
OTROCI 1. RAZREDA V JUTRANJEM VARSTVU iz OŠ Brezovica pri Ljubljani za skupinsko likovno delo »V živalskem vrtu«
.thumb.png)
KARIN FIKFAK iz Vrtca Nova Gorica za likovno delo »Z babico v toplicah, v trgovini in na travniku. Z dedkom na igrišču«
2.nagrada
NIKA BEBAR iz OŠ Mirana Jarca Črnomelj za likovno delo »Najlepše mi je, ko z babico in dedkom uživamo na morju. Kopamo se, iščemo školjke, rakce in kamenčke«
3.nagrada
OTROCI 1. RAZREDA V JUTRANJEM VARSTVU iz OŠ Brezovica pri Ljubljani za skupinsko likovno delo »V živalskem vrtu«
Likovni natečaj najbolj izvirne risbice na temo BANKOMAT PRIHODNOSTI (pokrovitelj: Bankart d.o.o.)
MATEJA SATLER, OŠ dr. Antona Trstenjaka, Negova
Literarni natečaj zanimivega in zabavnega prostega spisa na temo NAJVEČJA MODROST, KI MI JO JE ZAUPAL/-A MOJ/-A DEDEK/BABICA
1. nagrada
VESNA PIRC JEVŠENAK, OŠ Vrhovci, 3. razred
NE ODLAŠAJ NA JUTRI, KAR LAHKO STORIŠ DANES
Največja modrost, ki mi jo je zaupala moja babica je: »NE ODLAŠAJ NA JUTRI, KAR LAHKO STORIŠ DANES.«
Najprej je sploh nisem razumela, a šele potem, ko mi je povedala, kaj to pomeni, sem jo razumela. Lahko bi se zgodilo, da čez kakšen dan ne bi imela naloge, ker je ne bi naredila tisti dan in bi potem na to pozabila. Če ne bi hotela iti k zdravniku, ko bi me nekaj bolelo, bi me naslednji dan lahko še bolj. Če si zvečer ne umijem zob, mi ponoči gnijejo. Če si, ko pridem domov, ne umijem rok, lahko zbolim. Če me prijatelj prosi, da mu posodim pisalo, mu ga bom, saj ga potrebuje danes, ne jutri. Če na izletu kdo nima pijače in je žejen, mu jo malo dam takoj, saj je žejen zdaj. Če koga udarim ali užalim, se mu mora, opravičiti danes, ne jutri. Če je kdo lačen, mu dam jesti takoj, ne potem. Juho pojem, preden se shladi. Sladoled pojem, preden se stali. Zdravilo vzamem, ko sem bolna, ne ko ozdravim. Če mi zdravnik reče, da moram hoditi z berglami, jih potrebujem danes, ne čez eno leto. Ob močnem soncu se takoj namažem s kremo, saj ko me bo opeklo, bo že prepozno. Če se slabo vidi, takoj prižgem luč.
Poskušala se bom držati tega nasveta in upam, da mi bo uspelo. Edino, kar lahko počaka na jutri so: računalnik, televizija in gameboy.
2. nagrada
ANJA BANGIEV, OŠ n.h. Maksa Pečarja, 3. razred
BABICA PRIPOVEDUJE
Takoj po drugi svetovni vojni je le redko kdo imel dežnik. Tudi, če so imeli denar, ga niso mogli kupiti, ker dežnikov pač ni bilo.
Bil je deževen dan. Moji babici, ki bila takrat še majhna deklica, je njena mama dala edini dežnik, ki je bil pri hiši, da je lahko šla v šolo. Medtem, ko so bili otroci v šoli, je močno deževalo in reka Vipava je narasla do mostu. Po pouku so se otroci vračali domov in videli naraslo reko. Moja babica se je ustavila na mostu in se hotela s konico dežnika dotakniti gladine reke. Komaj se je je dotaknila, že se je dežnik odprl in deroča reka ga je odnesla. V tistem trenutku je prišel mimo vajenec, ki je delal pri njenem očetu. Stekel je po obrežju, da bi ujel dežnik. Na žalost mu ni uspelo. Vsi otroci so gledali za dežnikom.
Ko je prišla babica domov, si ni upala povedati, kaj se je zgodilo. ker je bila klet odprta, se je skrila vanjo. Vso objokano je čez nekaj časa našla njena mama. Žalostna in prestrašena ji je moja babica povedala grozno novico. Ker je mama videla, da ji je res hudo, je oprostila to rek kar veliko izgubo.
3. nagrada
UROŠ SVENŠEK, OŠ Podlehnik, 3. razred
NEJVEČJA MODROST, KI MI JO JE ZAUPALA MOJA BABICA
Babico imam zelo rad. Vzame si čas zame.
Nekega dne sva šla skupaj na sprehod, pokazala mi je bližnji ribnik. Ob vodi sem opazoval divje race, ptice, razno grmičevje, v vodi pa redke ribe.
Poslušala sva ptičje petje in šumenje vetra.
Prišla sva do malega zalivčka. Obstala sva. V vodi je bilo polno odpadkov. le kdo jih j epustil tam?
Babica se je zamislila. Opazil sem, da je zaskrbljena. Prijela me je za roko in začela pripovedovati. Ljudje nimajo več srca za naravo. Poglej, kako neodgovorno se obnašajo. Tako ne bo več dolgo šlo naprej. Vsa živa bitja bodo izumrla. Uroš, zavedaj se tega in ne onesnažuj narave.
Bila je žalostna. Jaz pa sem ji obljubil, da ne bom tak packon.
Najprej je sploh nisem razumela, a šele potem, ko mi je povedala, kaj to pomeni, sem jo razumela. Lahko bi se zgodilo, da čez kakšen dan ne bi imela naloge, ker je ne bi naredila tisti dan in bi potem na to pozabila. Če ne bi hotela iti k zdravniku, ko bi me nekaj bolelo, bi me naslednji dan lahko še bolj. Če si zvečer ne umijem zob, mi ponoči gnijejo. Če si, ko pridem domov, ne umijem rok, lahko zbolim. Če me prijatelj prosi, da mu posodim pisalo, mu ga bom, saj ga potrebuje danes, ne jutri. Če na izletu kdo nima pijače in je žejen, mu jo malo dam takoj, saj je žejen zdaj. Če koga udarim ali užalim, se mu mora, opravičiti danes, ne jutri. Če je kdo lačen, mu dam jesti takoj, ne potem. Juho pojem, preden se shladi. Sladoled pojem, preden se stali. Zdravilo vzamem, ko sem bolna, ne ko ozdravim. Če mi zdravnik reče, da moram hoditi z berglami, jih potrebujem danes, ne čez eno leto. Ob močnem soncu se takoj namažem s kremo, saj ko me bo opeklo, bo že prepozno. Če se slabo vidi, takoj prižgem luč.
Poskušala se bom držati tega nasveta in upam, da mi bo uspelo. Edino, kar lahko počaka na jutri so: računalnik, televizija in gameboy.
2. nagrada
ANJA BANGIEV, OŠ n.h. Maksa Pečarja, 3. razred
BABICA PRIPOVEDUJE
Takoj po drugi svetovni vojni je le redko kdo imel dežnik. Tudi, če so imeli denar, ga niso mogli kupiti, ker dežnikov pač ni bilo.
Bil je deževen dan. Moji babici, ki bila takrat še majhna deklica, je njena mama dala edini dežnik, ki je bil pri hiši, da je lahko šla v šolo. Medtem, ko so bili otroci v šoli, je močno deževalo in reka Vipava je narasla do mostu. Po pouku so se otroci vračali domov in videli naraslo reko. Moja babica se je ustavila na mostu in se hotela s konico dežnika dotakniti gladine reke. Komaj se je je dotaknila, že se je dežnik odprl in deroča reka ga je odnesla. V tistem trenutku je prišel mimo vajenec, ki je delal pri njenem očetu. Stekel je po obrežju, da bi ujel dežnik. Na žalost mu ni uspelo. Vsi otroci so gledali za dežnikom.
Ko je prišla babica domov, si ni upala povedati, kaj se je zgodilo. ker je bila klet odprta, se je skrila vanjo. Vso objokano je čez nekaj časa našla njena mama. Žalostna in prestrašena ji je moja babica povedala grozno novico. Ker je mama videla, da ji je res hudo, je oprostila to rek kar veliko izgubo.
3. nagrada
UROŠ SVENŠEK, OŠ Podlehnik, 3. razred
NEJVEČJA MODROST, KI MI JO JE ZAUPALA MOJA BABICA
Babico imam zelo rad. Vzame si čas zame.
Nekega dne sva šla skupaj na sprehod, pokazala mi je bližnji ribnik. Ob vodi sem opazoval divje race, ptice, razno grmičevje, v vodi pa redke ribe.
Poslušala sva ptičje petje in šumenje vetra.
Prišla sva do malega zalivčka. Obstala sva. V vodi je bilo polno odpadkov. le kdo jih j epustil tam?
Babica se je zamislila. Opazil sem, da je zaskrbljena. Prijela me je za roko in začela pripovedovati. Ljudje nimajo več srca za naravo. Poglej, kako neodgovorno se obnašajo. Tako ne bo več dolgo šlo naprej. Vsa živa bitja bodo izumrla. Uroš, zavedaj se tega in ne onesnažuj narave.
Bila je žalostna. Jaz pa sem ji obljubil, da ne bom tak packon.
Literarni natečaj zanimivega in zabavnega prostega spisa z naslovom BANKOMAT PRIHODNOSTI (pokrovitelj: Bankart d.o.o.)
TRISTAN LOVŠIN, OŠ Savsko naselje
Litetarni natečaj eseja na temo NAJVEČJA MODROST ALI IZKUŠNJA, KI MI JO JE ZAUPAL/-A MOJ/A DEDEK/BABICA
1. nagrada
OŽBEJ MOHAR, OŠ Orehek, 7. razred
IZKUŠNJA STARIH STARŠEV
Moja babi je doma v Škofji Loki. Rojena je bila leta 1942 in v družini so bili štirje otroci. Starša sta jih učila. da morajo biti prijatelji med seboj.
Babica mi velikokrat pove, da se otroci nikoli niso stepli med seboj. Tudi. če so se kdaj sprli, so se morali pobotati in drug drugemu opravičiti.
Najbolj so ji v spominu ostale družinske počitnice na »Sipici«, kamor so hodili 20 let. »Sipica« je dobila ime zaradi sipe (mivke), ki jo je narasla voda naplavila na rečni breg. To je bil prostor ob Selški Sori, nedaleč od njihovega doma, kjer je moj praded postavil dve zasilni hišici. V eni so spali otroci, v drugi pa starša. Kuhali so zunaj na kamnitem štedilniku. Vodo za kuhanje in pitje so dobili v bližnjem studencu. večkrat pa so pili kar Selščico. Elektrike niso imeli. Ko je padla noč, so šli spat.
Imeli so terasast vrt in skalnjak poln rož, ki jih je babičin oče prinašal iz hribov. Pradedek jim je naredil tudi velik bazen, ki ga je moj prapradedek poslikal. Speljal je stopnice do vode, kjer so imeli pravo malo plažo. Na »Sipici« so imeli tudi zajčke, ki so jih prinesli od doma.
Cele dneve so se kopali, igrali v mivki in družili s prijatelji, ki so hodili na obisk. Kadar je močno deževalo, so odšli domov in se vrnili takoj, ko je bilo mogoče.
Babi se spominja, da so hodili na »Sipico« še takrat, ko je ona že hodila v službo. Preden je šla zjutraj na avtobus, se je še okopala v reki.
To so bile celo mladost babičine edine počitnice. Edino ko je bila stara 14 let, so šli v Piran, ker je oče dobil za nagrado 10-dnevne počitnice.
To zgodbo zelo rad poslušam, ker se mi zdi lepo, da so bili tako povezani in prijatelji. vsi so bili zadovoljni na »Sipici« in nihče ni silil na morje.
Navezanost so ohranili vse do danes, ko očka in mame že dolgo ni več.
2. nagrada
ELENA LUNDER, Waldorfska šola, 7. razred
NAJVEČJA MODROST ALI IZKUŠNJA, KI MI JO JE ZAUPALA MOJA BABICA
2. nagrada
TINKA DOLINAR, OŠ Vrhovci, 7. razred
MODROSTI, KI SO MI JIH ZAUPALI MOJI STARI STARŠI
Za začetek vam bom opisala očetove starše. Moj dedek se je rodil let 1902 V VASICI Razori pri Dobrovi. V njegovi družini je bilo 10 otrok. ko je bil star 24 let, je odšel v Ameriko, natančneje v Argentino. Tam si je služil denar. Na začetku je bilo življenje v Ameriki zelo težko, saj je spal kar na cesti. Naučil se je španščine, da je lažje dobil delo. Opravljal je zelo različna dela, nazadnje pa je delal kot pekovski mojster. Leta 1947 je v domovini umrl njegov brat. Domača kmetija je stala brez gospodarja in zato se je po triindvajsetih letih vrnil domov. Poiskal si je ženo – mojo babico – in se pri triinpetdesetih letih poročil. Rodili so se jima trije sinovi. Najmlajši med njimi je moj ati. Dedek je umrl leta 1974, ko je bilo mojemu atiju 9 let.
Moja babica se je rodila leta 1923 v vasi Brezje pri Dobrovi. Imela je še brata in sestro. Zelo rada je hodila v šolo in je bila vedno odlična učenka. Ker je bilo doma na kmetiji veliko dela, je morala po osnovni šoli ostati doma. Vedno je zelo rada brala, tudi naskrivaj. Ko je bila stara 25 let, se ji je ponudila priložnost in je odšla v gospodinjsko šolo. Tudi tam je bila odlična učenka. Pri osemindvajsetih letih se je poročila na dedkovo kmetijo, kjer je bilo vedno veliko dela. Življenje pa ji je postalo zares težko, ko je umrl dedek in je morala sama skrbeti za otroke in kmetijo. Zdaj je stara 85 let. Zelo rada bere ter pripoveduje zgodbe svojih mladih dni. Vesela je tudi družbe petnajstih vnukov in vnukinj.
Zdaj pa vam bom opisala še mamine starše. Dedek se je rodil leta 1941 v Klečah pri Savljah. Bil je najstarejši od devetih otrok. Ko je bil star 14 let, je odšel živet k svojim starim staršem v vasico Gabrje pri Dobrovi. Njegovi stari starši so po vojni ostali brez naslednika kmetije. Tudi on zaradi takratnih razmer ni mogel več v šolo. Je bil pa vedno naročen na razne revije, priročnike in časopise. V Gabrju je na začetku zelo pogrešal družbo svojih bratov in sester ter vrstnikov.
Babica se je rodila leta 1943 na Dobrovi. V družini je bilo 5 otrok. Doma so imeli kmetijo in mlin. Zelo rada je hodila v šolo. Tudi ona je veliko in rada brala. Po končani srednji ekonomski šoli se je zaposlila. Leta 1968 se je poročila na dedkovo kmetijo v Gabrje. Pomagala je dedku na kmetiji in ni več hodila v službo. Imela sta 5 otrok, med njimi tudi mojo mamo. Babica je umrla leta 2003. Imam še dedka, ki je zdaj star 67 let. zelo rad ima živali, še posebno čebele in konje. Zelo ponosen je tudi na svojih 18 vnukov in vnukinj.
In kaj so me naučili?
Naučili so me vztrajnosti v vseh življenjskih okoliščinah. Naučili so me, da ne smem nikoli obupati. Po njih sem podedovala ljubezen do knjig in živali. Tako kot dedek imam tudi jaz zelo rada konje.
V življenju si sicer niso ustvarili velikega bogastva; vse kar so dosegli, so dosegli s poštenostjo, trdim delom in ljubeznijo do domače zemlje.
Te vrednote bodo najpomembnejše tudi v mojem življenju.
Babica mi velikokrat pove, da se otroci nikoli niso stepli med seboj. Tudi. če so se kdaj sprli, so se morali pobotati in drug drugemu opravičiti.
Najbolj so ji v spominu ostale družinske počitnice na »Sipici«, kamor so hodili 20 let. »Sipica« je dobila ime zaradi sipe (mivke), ki jo je narasla voda naplavila na rečni breg. To je bil prostor ob Selški Sori, nedaleč od njihovega doma, kjer je moj praded postavil dve zasilni hišici. V eni so spali otroci, v drugi pa starša. Kuhali so zunaj na kamnitem štedilniku. Vodo za kuhanje in pitje so dobili v bližnjem studencu. večkrat pa so pili kar Selščico. Elektrike niso imeli. Ko je padla noč, so šli spat.
Imeli so terasast vrt in skalnjak poln rož, ki jih je babičin oče prinašal iz hribov. Pradedek jim je naredil tudi velik bazen, ki ga je moj prapradedek poslikal. Speljal je stopnice do vode, kjer so imeli pravo malo plažo. Na »Sipici« so imeli tudi zajčke, ki so jih prinesli od doma.
Cele dneve so se kopali, igrali v mivki in družili s prijatelji, ki so hodili na obisk. Kadar je močno deževalo, so odšli domov in se vrnili takoj, ko je bilo mogoče.
Babi se spominja, da so hodili na »Sipico« še takrat, ko je ona že hodila v službo. Preden je šla zjutraj na avtobus, se je še okopala v reki.
To so bile celo mladost babičine edine počitnice. Edino ko je bila stara 14 let, so šli v Piran, ker je oče dobil za nagrado 10-dnevne počitnice.
To zgodbo zelo rad poslušam, ker se mi zdi lepo, da so bili tako povezani in prijatelji. vsi so bili zadovoljni na »Sipici« in nihče ni silil na morje.
Navezanost so ohranili vse do danes, ko očka in mame že dolgo ni več.
2. nagrada
ELENA LUNDER, Waldorfska šola, 7. razred
NAJVEČJA MODROST ALI IZKUŠNJA, KI MI JO JE ZAUPALA MOJA BABICA
Moja najgloblja izkušnja z babico, se je zgodila prav ob koncu njenega življenja. Ko je izvedela, da bo verjetno umrla, je sprejela to težko odločitev in se preselila k snahi-moji mami.
Pripeljali smo jo z posebnim letalom, ker je bilo že takrat z njo kar hudo. Doma sem ji pripravila na atriju kotiček za kajenje, zaradi katerega je imela raka, a se ni hotela odvaditi. V mojo sobo smo namesto navadne namestili bolniško posteljo za greni (tako je hotela, da jo kličem). Njeno počutje ni bilo vedno dobro, večkrat je postalo kar hudo, vmes pa se je počutila tako dobro, da je hotela, da ji mami speče svinjska rebrca in pire krompir. Enkrat se je zvečer začela dušiti in je mami, kljub temu da je zdravnica, morala poklicati rešilca, v katerem so pripeljali kisikovo bombo, da je lahko zadihala.
Greni ni bila navajena biti brez dela, saj je v času, ko je bila zdrava, imela več služb naenkrat. Če se je dobro počutila v času hude bolezni, je pomagala zlagati obleke in opravljala podobna dela, ki se lahko opravijo sede ali leže. Oči mi je povedal, da je greni vedno želela, da bi bila več z mano, ko bi se starala. Med počitnicami sem hodila k njej. Učila me je peči in me vodila v mesto. Na žalost pa je živela v Stuttgartu. Do ljudi je bila zelo dobra, še posebej do priseljencev v Nemčijo, tako je neka hvaležna turška družina poimenovala svojo novo restavracijo »Mama Lunder«.
Zaradi slabosti je morala v času bivanja pri nas v bolnico za tri dni in smo jo hodili obiskovat. Naslikala sem ji sliko, ki sem jo prerisala iz knjige z Van Goghovimi deli.
Kmalu ji je bilo bolje in je lahko odšla domov. Za rojstni dan se je zelo uredila. Sorodnike je »popredalčkala« po urah, da ne bi prišli vsi naenkrat. To je bilo tri tedne pred smrtjo. Na atriju smo postavili dolgo mizo, naredili jedi in spekli torto. Po pojedini je šla v sobo in vsakega sorodnika posebej povabila noter in se z njim pogovorila.
Tri dni preden je umrla, jo je mami slišala, kako se pogovarja z nekom ob vznožju postelje, ki ga je videla samo ona. Zadnji dan pred smrtjo je bila dogovorjena s sorodnico, da ji prinese denar, ki ji ga je bila dolžna, kot da bi vedela, da bo naslednji dan umrla.
Že teden dni nazaj je povedala, da ve, da bo kmalu umrla in res. Preden je šla tisti dan spat, je hotela jesti večerjo, čeprav že tri dni ni užila hrane in je bila čisto obnemogla. S težavo je šla proti postelji in se dotaknila vsakega predmeta na svoji poti. Ko sem že spala, sem se zbudila, da bi odšla na stranišče. Slišala sem, da greni težko diha. Mami je bila pri njej in ji je vlažila ustnice. Takrat je muc zbegano hodil po sobi ven in noter. Sedela sem ob njeni postelji in počasi se je greni umirila. Mislila sem, da je zaspala in šla sem nazaj v svojo posteljo.
Zjutraj mi je mami povedala, da je takrat moja babica umrla in da je že ponoči poklicala očija, da sta jo umila in oblekla v lepe obleke. Zjutraj sem se šla poslovit od nje. Med sklenjene roke na prsih sem ji dala cvet iz našega vrta in prižgala vse sveče. To se mi je zdelo kot izkušnja, ki se je ne moreš nikjer naučiti, ampak jo moraš doživeti.
Pripeljali smo jo z posebnim letalom, ker je bilo že takrat z njo kar hudo. Doma sem ji pripravila na atriju kotiček za kajenje, zaradi katerega je imela raka, a se ni hotela odvaditi. V mojo sobo smo namesto navadne namestili bolniško posteljo za greni (tako je hotela, da jo kličem). Njeno počutje ni bilo vedno dobro, večkrat je postalo kar hudo, vmes pa se je počutila tako dobro, da je hotela, da ji mami speče svinjska rebrca in pire krompir. Enkrat se je zvečer začela dušiti in je mami, kljub temu da je zdravnica, morala poklicati rešilca, v katerem so pripeljali kisikovo bombo, da je lahko zadihala.
Greni ni bila navajena biti brez dela, saj je v času, ko je bila zdrava, imela več služb naenkrat. Če se je dobro počutila v času hude bolezni, je pomagala zlagati obleke in opravljala podobna dela, ki se lahko opravijo sede ali leže. Oči mi je povedal, da je greni vedno želela, da bi bila več z mano, ko bi se starala. Med počitnicami sem hodila k njej. Učila me je peči in me vodila v mesto. Na žalost pa je živela v Stuttgartu. Do ljudi je bila zelo dobra, še posebej do priseljencev v Nemčijo, tako je neka hvaležna turška družina poimenovala svojo novo restavracijo »Mama Lunder«.
Zaradi slabosti je morala v času bivanja pri nas v bolnico za tri dni in smo jo hodili obiskovat. Naslikala sem ji sliko, ki sem jo prerisala iz knjige z Van Goghovimi deli.
Kmalu ji je bilo bolje in je lahko odšla domov. Za rojstni dan se je zelo uredila. Sorodnike je »popredalčkala« po urah, da ne bi prišli vsi naenkrat. To je bilo tri tedne pred smrtjo. Na atriju smo postavili dolgo mizo, naredili jedi in spekli torto. Po pojedini je šla v sobo in vsakega sorodnika posebej povabila noter in se z njim pogovorila.
Tri dni preden je umrla, jo je mami slišala, kako se pogovarja z nekom ob vznožju postelje, ki ga je videla samo ona. Zadnji dan pred smrtjo je bila dogovorjena s sorodnico, da ji prinese denar, ki ji ga je bila dolžna, kot da bi vedela, da bo naslednji dan umrla.
Že teden dni nazaj je povedala, da ve, da bo kmalu umrla in res. Preden je šla tisti dan spat, je hotela jesti večerjo, čeprav že tri dni ni užila hrane in je bila čisto obnemogla. S težavo je šla proti postelji in se dotaknila vsakega predmeta na svoji poti. Ko sem že spala, sem se zbudila, da bi odšla na stranišče. Slišala sem, da greni težko diha. Mami je bila pri njej in ji je vlažila ustnice. Takrat je muc zbegano hodil po sobi ven in noter. Sedela sem ob njeni postelji in počasi se je greni umirila. Mislila sem, da je zaspala in šla sem nazaj v svojo posteljo.
Zjutraj mi je mami povedala, da je takrat moja babica umrla in da je že ponoči poklicala očija, da sta jo umila in oblekla v lepe obleke. Zjutraj sem se šla poslovit od nje. Med sklenjene roke na prsih sem ji dala cvet iz našega vrta in prižgala vse sveče. To se mi je zdelo kot izkušnja, ki se je ne moreš nikjer naučiti, ampak jo moraš doživeti.
2. nagrada
TINKA DOLINAR, OŠ Vrhovci, 7. razred
MODROSTI, KI SO MI JIH ZAUPALI MOJI STARI STARŠI
Za začetek vam bom opisala očetove starše. Moj dedek se je rodil let 1902 V VASICI Razori pri Dobrovi. V njegovi družini je bilo 10 otrok. ko je bil star 24 let, je odšel v Ameriko, natančneje v Argentino. Tam si je služil denar. Na začetku je bilo življenje v Ameriki zelo težko, saj je spal kar na cesti. Naučil se je španščine, da je lažje dobil delo. Opravljal je zelo različna dela, nazadnje pa je delal kot pekovski mojster. Leta 1947 je v domovini umrl njegov brat. Domača kmetija je stala brez gospodarja in zato se je po triindvajsetih letih vrnil domov. Poiskal si je ženo – mojo babico – in se pri triinpetdesetih letih poročil. Rodili so se jima trije sinovi. Najmlajši med njimi je moj ati. Dedek je umrl leta 1974, ko je bilo mojemu atiju 9 let.
Moja babica se je rodila leta 1923 v vasi Brezje pri Dobrovi. Imela je še brata in sestro. Zelo rada je hodila v šolo in je bila vedno odlična učenka. Ker je bilo doma na kmetiji veliko dela, je morala po osnovni šoli ostati doma. Vedno je zelo rada brala, tudi naskrivaj. Ko je bila stara 25 let, se ji je ponudila priložnost in je odšla v gospodinjsko šolo. Tudi tam je bila odlična učenka. Pri osemindvajsetih letih se je poročila na dedkovo kmetijo, kjer je bilo vedno veliko dela. Življenje pa ji je postalo zares težko, ko je umrl dedek in je morala sama skrbeti za otroke in kmetijo. Zdaj je stara 85 let. Zelo rada bere ter pripoveduje zgodbe svojih mladih dni. Vesela je tudi družbe petnajstih vnukov in vnukinj.
Zdaj pa vam bom opisala še mamine starše. Dedek se je rodil leta 1941 v Klečah pri Savljah. Bil je najstarejši od devetih otrok. Ko je bil star 14 let, je odšel živet k svojim starim staršem v vasico Gabrje pri Dobrovi. Njegovi stari starši so po vojni ostali brez naslednika kmetije. Tudi on zaradi takratnih razmer ni mogel več v šolo. Je bil pa vedno naročen na razne revije, priročnike in časopise. V Gabrju je na začetku zelo pogrešal družbo svojih bratov in sester ter vrstnikov.
Babica se je rodila leta 1943 na Dobrovi. V družini je bilo 5 otrok. Doma so imeli kmetijo in mlin. Zelo rada je hodila v šolo. Tudi ona je veliko in rada brala. Po končani srednji ekonomski šoli se je zaposlila. Leta 1968 se je poročila na dedkovo kmetijo v Gabrje. Pomagala je dedku na kmetiji in ni več hodila v službo. Imela sta 5 otrok, med njimi tudi mojo mamo. Babica je umrla leta 2003. Imam še dedka, ki je zdaj star 67 let. zelo rad ima živali, še posebno čebele in konje. Zelo ponosen je tudi na svojih 18 vnukov in vnukinj.
In kaj so me naučili?
Naučili so me vztrajnosti v vseh življenjskih okoliščinah. Naučili so me, da ne smem nikoli obupati. Po njih sem podedovala ljubezen do knjig in živali. Tako kot dedek imam tudi jaz zelo rada konje.
V življenju si sicer niso ustvarili velikega bogastva; vse kar so dosegli, so dosegli s poštenostjo, trdim delom in ljubeznijo do domače zemlje.
Te vrednote bodo najpomembnejše tudi v mojem življenju.
Literarni natečaj eseja z naslovom BANKOMAT PRIHODNOSTI (pokrovitelj Bankart d.o.o.)
NINA HOJNIK, OŠ Dornava
BANKOMAT PRIHODNOSTI
V nekem časopisu leta 2209, je bilo objavljeno pismo sedaj že pokojne gospe:
Spominjam se dneva, ko je mama prinesla domov nekakšno kartico. Rekla mi je, da se z njo ne smem igrati in da je vredna več od vsega denarja, ki ga ima v denarnici. Bila sem še majhna in nikakor nisem razumela, kako je lahko mala kartica vredna več od denarja, za katerega je mama vedno govorila »denar je sveta vladar«.
Ko sva šli z mamo v mesto je šla do nekakšnega stroja, skozi katerega je, ne vem kako, prilezel denar. Mama mi je rekla da je to bankomat. Razložila mi je tudi kako deluje.
Moje otroštvo je minilo. Zaposlila sem se in dobivala plačo. Odprla sem si svoj bančni račun in denar vedno dvigovala na bankomatu. Kljub, tedaj še dolgim čakalnim vrstam, ki so bile pred bankomatom, sem ga vedno rada uporabljala. Samo odtipkala sem svoj PIN in določila kakšen znesek želim, in že je ven prilezla gotovina. To se mi je zdelo kot čarovnija.
Čez nekaj let sem si ustvarila družino in dvig denarja na bankomatu je bilo še samo eno od neštetih opravil, ki sem jih opravila v naglici, ki spremlja vse odrasle ljudi. Moje življenje je teklo in še zavedala se nisem, že sem bila stara in zgubana.
Sedaj, ko sem v pokoju, večino časa presedim sama, na tem gugalniku, zrem skozi okno in razmišljam. Včasih pridejo na obisk k meni moji otroci in vnuki in mi delajo družbo. Ko sem se zadnjič pogovarjala z mojim najstarejšim vnukom o bankomatih, mi je pripovedoval, kako je tehnika napredovala. Sedaj je bankomat že v vsaki trgovini ter na vsaki ulici. Poleg denarja, lahko na bankomatu dobiš tudi hrano in pijačo. Danes ljudje sploh več ne rabijo iti na banko, ko hočejo odpreti novi račun. Vse se naredi preko bankomata. S posebnim pisalom se podpišeš v okence na vrhu bankomata.
Včasih je človek potreboval za dvig denarja samo kartico in kodo, sedaj pa mora dati tudi prstni odtis in podpis. Tako je bolj varno. Poleg tega sta ob vsakem bankomatu vsaj dve kameri.
Kljub vsemu temu, pa se bankomati vedno manj uporabljajo, saj vsepovsod lahko plačaš s plastičnim denarjem, gotovine pa se skoraj več ne uporablja.
Mislim, da je bankomat čudovit izum, ki je zelo pomemben v svetu vsakega človeka.
Zmagovalci natečaja MLADO SRCE ZA NASMEH STAREJŠIH so:
MONIKA VOGRINEC in TADEJ KOZAR, OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova
predlagala Blanka Mlaker
Monika in Tadej sta s prostovoljnim delom v okviru projekta "Prostovoljno delo v OŠ Negova" začela na pobudo mentorice v OŠ že v 2. razredu. Najprej sta izvajala učno pomoč iz različnih predmetov sošolcem, ki so imeli težave pri učenju. Kasneje sta to prostovoljno delo še razširila na učnno pomoč tudi mlajšim učencem.
V 7. razredu sta preko učencev višjih razredov izvedela za drugo obliko prostovoljnega dela, ki se je vršilo pod vodstvom mentorice UNESCO za dejavnosti na OŠ. Tako sta začela enkrat tedensko obiskovati ostarelo gospo Marinič v bližini šole, ki živi sama in potrebuje občasno pomoč pri vsakdanjih opravilih. Gospo obiskujeta že tri leta in le-ta jima je zelo hvaležna, saj jima ni težko poprijeti za kakršno koli delo.
Zdaj, ko končujeta 9. razred, sta si zadala nalogo, da najdeta zanesljive in primerne naslednike, ki bodo njune obiske na domu ostarele gospe nadaljevali tudi v prihodnjih letih.
Prostovoljno delo bi Monika in Tadej rada opravljala tudi v nadaljnje, saj jima to predstavlja užitek in prinaša vedno dober občutek.
ter
UČENCI OŠ VOJNIK:
Luka Grum
Mateja Gobec Ribar
Svit Okrožnik
Gašper Ribič
Tadeja Stožir
Urška Oprčkal
predlagala Irena Kalšek
Na OŠ Vojnik so organizirali krožek za prostovoljno socialno delo, v katerega so omenjeni učenci tudi vključeni. Učencem so ponudili možnost, da preko celega šolskega leta obiskujejo dom upokojencev, Špesov dom in tako enemu oskrbovancu prinesejo malo veselja v njihovo življenje.
Zmagovalka natečaja PLEMENITO ZRELO SRCE ZA NASMEH MLAJŠIH je:
LJUDMILA CONRADI
predlagala Simona Žnidarec Demšar
Gospa je dologletna sodelavka zavoda Dom ob Savinji Celje, kjer že peto leto uspešno vodiliterarno skupino v okviru zavoda. S svojo angažiranostjo, izjemnim občutkom za solidarnost in sodelovanje s starejšimi ter kontinuiranim druženjem z njihovimi stanovalci je podprla prizadevanja za čim bolj kvalitetno življenje stanovalcev v domu. Njen prispevek je neprecenljiv in je zagotovo obogatil življenje starejših v domu.
Izjemno bogato je tudi njeno prostovoljno delo z mladimi. Že 15 let namreč vodi literarne delavnice za mlade literate v okviru Društva prijateljev Mladine. Z njimi soustvarja brošure, redno skrbi za prezentiranje njihovega skupnega dela, tako da njeni teksti, ki jih objavljaj v lokalnih časopisih, promovirajo delo vseh mladih ustvarjalcev na celjskem.
Gospa Ljudmila redno sodeluje tudi v otroških kolonijah in na izletih, ki so namenjeni konstruktivnemu preživljanju prostega časa. Med drugim tudi nesebično ponuja učno pomoč učencem na II. OŠ v Celju.
01.03.2010
Festival za tretje življenjsko obdobje z novo podobo
Skupaj z naravo se je prebudil in osvežil tudi Festival za tretje
življenjsko obdobje. Ker bo ...
28.02.2010
Povabilo k sodelovanju
Pred vami je Povabilo k sodelovanju na 10. Festivalu za tretje
življenjsko obdobje, ki bo tudi ...