.thumb.jpg "GALERIJA SLIK")
"MOJA BABICA / MOJ DEDEK"
Literarni natečaj znotraj 7. Festivala za tretje življenjsko obdobje v šolskem letu 2006/07
Članice strokovne žirije v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani (Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar in Lili Ozim) so na izboru za najbolj zanimiv in zabaven prosti spis na temo: MOJA BABICA / MOJ DEDEK v okviru 7. Festivala za tretje življenjsko obdobje (1. in 2. oktober 2007), med 83-imi prispelimi spisi osnovnošolcev izbrale tri izstopajoče prispevke, ki so jih napisale naslednje učenke:
- EVA DROBNIČ, OŠ DOBREPOLJE, 6.A., 12. let, mentorica Sonja Lenarčič, PODGORA (prispevek številka 221)
- LUCIJA PRIJATELJ, OŠ DOBREPOLJE, 6.A., 12. let, mentorica Sonja Lenarčič, PODGORA (prispevek številka 220)
- MICHELLE MOHORKA, OŠ DRAGA KOBALA MARIBOR, 3. A., mentorica Renata Časar, MARIBOR (prispevek številka 276).
Članice komisije literarnega natečaja:
Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar in Lili Ozim
Mag. Darja Lavrenčič Vrabec, bibliotekarka in slovenistka, magistrirala s področja mladinske književnosti, vodja Pionirske- Centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Vrsto let že sodelujem kot strokovna sodelavka v žiriji za literarni natečaj Slovenskih železnic, kjer opravim finalni izbor najboljših literarnih del mladih avtorjev. Ob 50-letnici založbe Mladinska knjiga v Ljubljani sem kot urednica sodelovala pri nagradnem literarnem natečaju slovenskih osnovnošolcev, katerega rezultat je bila knjiga 50 zlatih zrnc: ustvarjalni spisi slovenskih osnovnošolcev, ki je pri omenjeni založbi izšla leta 1995.
Ida Mlakar, višja knjižničarka in informatorka, pravljičarka, vodja bibliopedagoških dejavnosti za otroke v Knjižnici Otona Župančiča, članica nacionalne žirije Evropa v šoli.
Lilijana Ozim, je diplomirana novinarka in je pred leti delala kot voditeljica Obzornika na TV Slovenija, redaktorica oddaje Ne prezrite ter Alpe Donava Jadran, pripravljala je prispevke za oddaji Mednarodni magazin ter CNN World Report, zadnja leta pa je zaposlena kot bibliotekarka v Knjižnici Otona Župančiča in je predsednica državne komisije za literarni natečaj Evropa v šoli.
KRATKE OCENE NAGRAJENIH ESEJEV:
EVA DROBNIČ: MOJA DVA DEDKA
Evin spis je v prvi vrsti izjemno iskrena in osebna pripoved, začinjena z velikim kančkom humorja. Mladi avtorici je uspelo prepričljivo, razmišljujoče in pogumno odkritosrčno ubesediti nestereotipno podobo njenih dveh dedkov, ki sta si popolnoma različna, kot bi prihajala iz dveh popolnoma različnih svetov. Njeno pisanje razodeva njeno veliko strpnost do drugačnosti, saj ima oba dedka nadvse rada, tako »dolgočasnega dedka« kakor tudi »super dedka«. Tudi v »dolgočasnem dedku«, ki je bolj staromoden in asocialen, zmore mlada ustvarjalka z razumevanjem poiskati in tudi najti pozitivne človeške lastnosti. Izpostaviti velja njeno zmožnost, da pogleda na odrasle ne samo strogo in analitično, temveč predvsem z veliko mero človeškega razumevanjem. Njeno pisanje in razmišljanje tako izkazujeta njeno precejšnjo zrelosti, čustveno inteligentnost in zmožnost empatije, s čemer presega svoje razmišljanje večine svojih vrstnikov.
LUCIJA PRIJATELJ: MOJA BABICA
Iz Lucijinega pisanja vejejo njena velika in iskrena navezanost na babico, velika zaupljivost in njuno pristno medsebojno razumevanje ter zavedanje, da ji bo babica pomagala v še tako težavnih situacijah, zaradi česar ji Lucija podeli priznanje »najboljša babica«, kar jih pozna blizu in daleč. Lucija ji kot njeno izjemno pomembno lastnost prizna to, da je druženje z njo vedno zabavno in prav nič dolgočasno. Da je temu res tako, dokazuje zelo doživeto napisan opis zanimive in na vso moč nenavadne situacije, v kateri se znajdeta obe z babico. Situacija je humorna in mlada avtorica jo je znala ubesediti zelo dramatično s stopnjevanjem napetosti, in v kateri se babica znajde in jo zmore zelo samosvoje in uspešno razrešiti. Svoje pisanje mlada avtorica zaključi z lepo uokvirjenim zaključkom, modrostjo babice, ki ji vnukinja prisluhne in si jo zapomni kot popotnico za življenje.
MICHELLE MOHORKA: SEM NJUNA NAJLJUBŠA VNUKINJA
Literarni prispevek tretješolke je zrelo in razmišljujoče pisanje, ob katerem ima pozoren bralec nehote vtis, kot da ga je napisala starejša deklica kot je devetletnica. V njem se zmore Michelle pretanjeno in iskreno poglobiti v medsebojne odnose s svojimi starimi starši, s katerimi ima zelo lep odnos. Njena ubeseditev njihove družinske situacije izkazuje njeno veliko čustveno navezanost na stare starše, ki so ji nekaj časa na nek način celo »nadomeščali« starše, saj je svoje zgodnje otroštvo in celo prvo leto šole preživela pri babici in dedku na podeželju. Tudi selitev k staršem v veliko mesto njihovega človeško pristnega odnosa , razumevanja in tihe sreče ne pokvari in spremeni, saj ga ohranjajo in gojijo naprej, zato je optimističen zaključek logičen in utemeljen.
ZMAGOVALNI ESEJI
MOJA DVA DEDKA, Eva Drobnič
Saj vsak razume, da se ljudje razlikujemo, kar je seveda prav. Vendar moja dva dedka pa sta popolnoma nasprotni osebi. Neverjetno.
Moj dolgočasni dedek, ki je oče mojega očeta, je zelo zamorjen tako po zunanjosti kot tudi po notranjosti. Vsak dan se obleče v črne hlače na korenček, ki so bile, po mojem prepričanju, še last njegovega dedka in križasto rdeče-rjavo srajco. Pozimi nosi srajco z dolgimi rokavi, poleti pa s kratkimi, vendar imata obe enak vzorec. Hlače ima le dvoje. Opere jih na vsak teden ali dva. To je njegova zunanja zamorjenost, notranja pa je včasih tudi hujša. S svojim vedenjem je zelo staromoden, nadležen in po njegovem prepričanju pameten (čeprav jaz mislim ravno obratno). Ravno včeraj, ko sem prišla iz šole in sem poslušala nov mp3, mi je rekel, če si lahko sposodi »walkman«, ker bi rad poslušal narodnozabavno glasbo. Na njegovem radiu namreč ne moreš poslušati kaset, ker je pokvarjen. Vendar bolj zanimivo je to, da misli, da mi je mami pred enim dnevom kupila »walkman«. Saj jih sploh ne prodajajo več, pa tudi če bi jih, mu ga ne bi posodila. Takšnih primerov je bilo že več. Zaradi njegove nepopustljivosti ga v vasi nihče ne mara in je z vsemi sovaščani v sporu. Zato mi je velikokrat kar malo nerodno, ko pridemo k njemu na obisk. Najslabši del počitnic je takrat, ko moram biti en teden pri njem. Kolikor morem se izmikam tem počitnicam, a ponavadi moram ostati še dlje časa tam. Ko sem tam, se dolgočasim, ker so tako ali tako vsi sprti z njim (tudi otroci moje starosti) in nimam družbe. Koristno je le to, da zato preberem deset knjig.
Moj super dedek, ki je oče moje mame pa je čisto drugačna oseba. Ko sem z njim, mi ni nikoli dolgčas. Je zelo moderen, saj nosi najnovejše »adidaske« in široke kavbojke. Zelo veliko da na svoj videz, čeprav nima ravno veliko denarja. Pa tudi zame zapravi veliko, saj mi vedno ko pridemo na obisk, kupi kakšno obleko. Moram reči, da ima dober okus za obleke in je zelo vesele narave. Velikokrat me je že peljal v Gardaland in Disneyland ter se skupaj z mano peljal na vlaku smrti, se zaletaval z avtomobilčki in se zabaval z menoj. Čeprav je starejši od prvega dedka, je veliko bolj gibljiv in se v nasprotju z njim nič ne pritožuje nad svojim zdravjem. Počitnice pri drugem dedku so zelo zabavne in nikoli nočem iti domov. Poleg tega ni z nikomer v sporu, tako da imam tam vedno družbo in ne preberem nobene knjige. Pri njem vedno pozabim na vse skrbi, ki me obdajajo-če me že.
Če se vam zdi krivično, da nisem omenila babic naj vam povem, da sta enaki kot njuna moža, moja dedka. Kljub vsemu imam rada tudi dolgočasnega dedka, pa čeprav ni tako zabaven kot super dedek.
Moja babica je zelo zanimiva in zabavna oseba. Zna veliko stvari. Poleg tega,da dobro kuha,plete in šiva, ima zelo rada živali in rože. Je najboljša babica,kar jih poznam. Z njo je vedno zanimivo.
Nekega lepega poletnega dne sva z babico Marijo odšli na izlet. Takrat sem bila še majhna,stara sem bila približno pet let. Odločili sva se,da se odpeljeva na Trubarjevo domačijo. Tam sva si ogledali mlin. Bilo je zelo lepo. Sprehodili sva se tudi ob potoku Rašica. Igrala sem se s kamenčki, kij metala v vodo in si umivala roke. Ravno,ko se je babica obrnila, sem jaz zgrmela v vodo. Babica se je prestrašila, ker pa je bila voda zelo nizka,ni bilo nič narobe z mano. Bila sem popolnoma mokra,voda je kar tekla od mene in bilo me je zelo sram. Ker nisem imela druge obleke,da bi se preoblekla,se je babica morala nečesa domisliti. Iznajdljiva kot je, je pobrskala po avtomobilu in v njem našla rolo papirnatih brisač. Izgledala sem kot kokon. Okrog naju se je pojavilo kar nekaj ljudi, ki so se mi smejali . Bilo mi je strašno nerodno. Babico sem prosila, da me hitro odnese v avto. Odpeljali sva se domov. Celo pot sem babico prosila,naj ne pove nikomur o tem dogodku. Babica mi je obljubila, da ne bo povedala nikomur in besedo je tudi držala.
Vse bi bilo v redu,če me ne bi čez nekaj mesecev, ko sva bili z babico spet na Trubarjevi domačiji, natakarica vprašala, ali sem jaz tista, ki ima rada papirnate obleke. Babica se mi je samo nasmehnila in dodala: »Lucija v življenju je zelo dobro, da je človek iznajdljiv.«
Moji babici je ime Ana, dedku pa Adolf. Babica je od dedka starejša štiri leta. Imata šest otrok, štiri hčerke in dva sinova. Živita v hiši v Zg. Kungoti, kjer sem do predlani živela tudi jaz.
Dedek je dolga leta delal v Nemčiji in zato je bila babica ogromno sama z otroki. Babica je ogromno delala na polju, pri tem pa so ji pomagali otroci. Ker sem dolgo živela pri babici in dedku, sem jima bila kot hčerka.
Čeprav jima pomenijo vsi vnuki enako, vem, da jima jaz pomenim največ. Zame bi naredila vse. Saj ju tudi razumem, bila sta z mano zelo veliko časa. Po srcu sta zelo dobra in mila. Prišel je dan, ko smo se odselili v Maribor. To je bil za babico in dedka največji šok. Dedek je še nekako razumel, ampak babica ne. Vse bi naredila, da bi ostala pri njima. Zaradi babice me je mama vozila prvo leto iz Maribora v Zg. Kungoto. Tako sva jo obiskali vsak dan. Tudi sama sem na babico in dedka zelo navezana. Skoraj vsak konec tedna ju obiščem in ostanem pri njima. Čeprav sta že starejša, se še vedno z menoj igrata. Zelo veliko kartamo in igramo Človek ne jezi se. Babi zelo rada peče in pri tem ji pomagam. Najraje imam njen jabolčni zavitek. Babica zelo rada dela na vrtu in se ukvarja z rožami, pri tem pa ji pomagava tudi midva z dedkom. Zame sta najboljša babica in dedek, kar jih poznam.
Moj dolgočasni dedek, ki je oče mojega očeta, je zelo zamorjen tako po zunanjosti kot tudi po notranjosti. Vsak dan se obleče v črne hlače na korenček, ki so bile, po mojem prepričanju, še last njegovega dedka in križasto rdeče-rjavo srajco. Pozimi nosi srajco z dolgimi rokavi, poleti pa s kratkimi, vendar imata obe enak vzorec. Hlače ima le dvoje. Opere jih na vsak teden ali dva. To je njegova zunanja zamorjenost, notranja pa je včasih tudi hujša. S svojim vedenjem je zelo staromoden, nadležen in po njegovem prepričanju pameten (čeprav jaz mislim ravno obratno). Ravno včeraj, ko sem prišla iz šole in sem poslušala nov mp3, mi je rekel, če si lahko sposodi »walkman«, ker bi rad poslušal narodnozabavno glasbo. Na njegovem radiu namreč ne moreš poslušati kaset, ker je pokvarjen. Vendar bolj zanimivo je to, da misli, da mi je mami pred enim dnevom kupila »walkman«. Saj jih sploh ne prodajajo več, pa tudi če bi jih, mu ga ne bi posodila. Takšnih primerov je bilo že več. Zaradi njegove nepopustljivosti ga v vasi nihče ne mara in je z vsemi sovaščani v sporu. Zato mi je velikokrat kar malo nerodno, ko pridemo k njemu na obisk. Najslabši del počitnic je takrat, ko moram biti en teden pri njem. Kolikor morem se izmikam tem počitnicam, a ponavadi moram ostati še dlje časa tam. Ko sem tam, se dolgočasim, ker so tako ali tako vsi sprti z njim (tudi otroci moje starosti) in nimam družbe. Koristno je le to, da zato preberem deset knjig.
Moj super dedek, ki je oče moje mame pa je čisto drugačna oseba. Ko sem z njim, mi ni nikoli dolgčas. Je zelo moderen, saj nosi najnovejše »adidaske« in široke kavbojke. Zelo veliko da na svoj videz, čeprav nima ravno veliko denarja. Pa tudi zame zapravi veliko, saj mi vedno ko pridemo na obisk, kupi kakšno obleko. Moram reči, da ima dober okus za obleke in je zelo vesele narave. Velikokrat me je že peljal v Gardaland in Disneyland ter se skupaj z mano peljal na vlaku smrti, se zaletaval z avtomobilčki in se zabaval z menoj. Čeprav je starejši od prvega dedka, je veliko bolj gibljiv in se v nasprotju z njim nič ne pritožuje nad svojim zdravjem. Počitnice pri drugem dedku so zelo zabavne in nikoli nočem iti domov. Poleg tega ni z nikomer v sporu, tako da imam tam vedno družbo in ne preberem nobene knjige. Pri njem vedno pozabim na vse skrbi, ki me obdajajo-če me že.
Če se vam zdi krivično, da nisem omenila babic naj vam povem, da sta enaki kot njuna moža, moja dedka. Kljub vsemu imam rada tudi dolgočasnega dedka, pa čeprav ni tako zabaven kot super dedek.
MOJA BABICA, Lucija Prijatelj
Moja babica je zelo zanimiva in zabavna oseba. Zna veliko stvari. Poleg tega,da dobro kuha,plete in šiva, ima zelo rada živali in rože. Je najboljša babica,kar jih poznam. Z njo je vedno zanimivo.
Nekega lepega poletnega dne sva z babico Marijo odšli na izlet. Takrat sem bila še majhna,stara sem bila približno pet let. Odločili sva se,da se odpeljeva na Trubarjevo domačijo. Tam sva si ogledali mlin. Bilo je zelo lepo. Sprehodili sva se tudi ob potoku Rašica. Igrala sem se s kamenčki, kij metala v vodo in si umivala roke. Ravno,ko se je babica obrnila, sem jaz zgrmela v vodo. Babica se je prestrašila, ker pa je bila voda zelo nizka,ni bilo nič narobe z mano. Bila sem popolnoma mokra,voda je kar tekla od mene in bilo me je zelo sram. Ker nisem imela druge obleke,da bi se preoblekla,se je babica morala nečesa domisliti. Iznajdljiva kot je, je pobrskala po avtomobilu in v njem našla rolo papirnatih brisač. Izgledala sem kot kokon. Okrog naju se je pojavilo kar nekaj ljudi, ki so se mi smejali . Bilo mi je strašno nerodno. Babico sem prosila, da me hitro odnese v avto. Odpeljali sva se domov. Celo pot sem babico prosila,naj ne pove nikomur o tem dogodku. Babica mi je obljubila, da ne bo povedala nikomur in besedo je tudi držala.
Vse bi bilo v redu,če me ne bi čez nekaj mesecev, ko sva bili z babico spet na Trubarjevi domačiji, natakarica vprašala, ali sem jaz tista, ki ima rada papirnate obleke. Babica se mi je samo nasmehnila in dodala: »Lucija v življenju je zelo dobro, da je človek iznajdljiv.«
SEM NJUNA NAJLJUBŠA VNUČKA, Michelle Mohorka
Moji babici je ime Ana, dedku pa Adolf. Babica je od dedka starejša štiri leta. Imata šest otrok, štiri hčerke in dva sinova. Živita v hiši v Zg. Kungoti, kjer sem do predlani živela tudi jaz.
Dedek je dolga leta delal v Nemčiji in zato je bila babica ogromno sama z otroki. Babica je ogromno delala na polju, pri tem pa so ji pomagali otroci. Ker sem dolgo živela pri babici in dedku, sem jima bila kot hčerka.
Čeprav jima pomenijo vsi vnuki enako, vem, da jima jaz pomenim največ. Zame bi naredila vse. Saj ju tudi razumem, bila sta z mano zelo veliko časa. Po srcu sta zelo dobra in mila. Prišel je dan, ko smo se odselili v Maribor. To je bil za babico in dedka največji šok. Dedek je še nekako razumel, ampak babica ne. Vse bi naredila, da bi ostala pri njima. Zaradi babice me je mama vozila prvo leto iz Maribora v Zg. Kungoto. Tako sva jo obiskali vsak dan. Tudi sama sem na babico in dedka zelo navezana. Skoraj vsak konec tedna ju obiščem in ostanem pri njima. Čeprav sta že starejša, se še vedno z menoj igrata. Zelo veliko kartamo in igramo Človek ne jezi se. Babi zelo rada peče in pri tem ji pomagam. Najraje imam njen jabolčni zavitek. Babica zelo rada dela na vrtu in se ukvarja z rožami, pri tem pa ji pomagava tudi midva z dedkom. Zame sta najboljša babica in dedek, kar jih poznam.
01.03.2010
Festival za tretje življenjsko obdobje z novo podobo
Skupaj z naravo se je prebudil in osvežil tudi Festival za tretje
življenjsko obdobje. Ker bo ...
28.02.2010
Povabilo k sodelovanju
Pred vami je Povabilo k sodelovanju na 10. Festivalu za tretje
življenjsko obdobje, ki bo tudi ...