JE ANTIFAŠIZEM IN ANTINACIZEM PRIHODNOST EVROPE – okrogla miza ZZB za vrednote NOB Slovenije – nekaj poudarkov iz zadnjih dokumentov ZZB (govor predsednika ZZB M. Križmana na mednarodni konferenci, Rim, maj 2024; Spomenica 2- ob 80. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom, pomlad 2025)

1.Naslovno vprašanje je V letošnjem letu, ko obeležujemo 80. obletnico oborožene zmage nad nacizmom in fašizmom v 2. svetovni vojni, še posebej aktualno v povezavi z minulim obdobjem, še kako ali še bolj pa v sedanjih mednarodnih in tudi naših, lokalnih in regionalnih okvirih. Vsakoletno obeleževanje obletnice osvoboditve izpod nacifašizma in dneva zmage 1945. leta je videti sicer kot zgodovinski ritual. Se pa vsako leto, in v zadnjih letih še bolj, izkaže, da je nujna potreba po ohranjanju spomina na dogajanja pred 80. leti. Da se tudi vprašamo kdaj in zakaj smo izgubili zgodovinski pomen 9. maja – zmage nad nacifašizmom – in ga tudi formalno preimenovali in kako sramežljivo in pristransko in brez potrebne kritične in samokritične refleksije bolj ali manj namesto dneva zmage nad fašizmom slavimo Dan Evrope – Evrope, ki je utemeljena na zavračanju vseh »totalitarizmov«.

2. Kolektivni zgodovinski spomin ni nevtralen družbeni pojav. Ni pa in ne more biti enoznačen. Ne more in ne sme pa biti predmet manipulacij, zlorabljan za dnevne politične potrebe; zgodovina in zgodovinski spomin nista in ne smeta biti »samopostrežni market« v katerem jemljemo kaj nam kdaj koristi. Zabrisovanja kaj so bili vzroki in posledice in njihovo zamenjevanje, kaj so bili dejanski interesi, ki so botrovali prvi in tudi drugi vojni, kaj je vzpodbujalo in radikaliziralo nacionalizme na eni in oportunizme na drugi strani pri tem ni prava pot. Še kako je utemeljeno in nujno govoriti o zgodovinskem spominu in revizionizmu danes in koreninah ter okoliščinah, ki ga spodbujajo v imenu vrednot antifašizma, v imenu vrednot in načel, ki so zapisana tudi v Lizbonski pogodbi, v imenu idealov, ki so vodili in povezovali naša narodnoosvobodilna gibanja in zavezniško koalicijo, da ohranjamo in branimo pošten in celovit zgodovinski spomin na čas, ko je velika antifašistična koalicija premagala nacifašizem. Na temelje, na katerih je bila grajena povojna Evropa, pa tudi na vse kar je sledilo, na razloge in okoliščine razpadanja te velike koalicije, na aktualnost antifašizma danes, ki so ga in ga danes še bolj intenzivno določeni krogi želijo spraviti skupaj s fašizmom v ropotarnico zgodovine. Pa tudi, da vedno znova dvignemo glas proti vsem mogočim oblikam zlorabe zgodovine za današnje politične potrebe, njenega potvarjanja in izkrivljanja in revizionizma, obujanja fašizma in proti vsem oblikam sodobnega neofašizma in »fašistične politične kulture« in »anti antifašizma«.

Prevlada takih idejnih, ideoloških konceptov in njihovih nosilcev (liberalcev in konzervativcev v evropski politiki, nekaterih političnih strank) in polit.-ekonomskih interesov in novo nastajajočih razmerij in odnosov v Evropi in EU ter severnoatlantskih povezavah in definiranja novih nasprotnikov, je med drugim motivirala tudi pobude in formalna soglasja o različnih deklaracijah o obsodbah vseh totalitarizmov in vsiljevanju revidiranega zgodovinskega spomina in ustvarjanja nove zgodovine. Vemo, da je v Evropskem parlamentu leta 2009 bila sprejeta Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, leta 2019 pa Resolucija o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. V obeh resolucijah sta naci-fašizem in socializem izenačena. Najnovejša, letos sprejeta Resolucija, sicer naj bi bila uperjena predvsem zoper Slovenijo, je le nadaljevanje istih interesov, ideologije in njihovih nosilcev.

3. Kot je zapisal znani slovenski novinar (Branko Soban, Delo, 30. 12. 2023), »Težava je, da zdajšnjega uničujočega marša radikalne desnice, ki »zmaguje zaradi naših porazov«, nihče ne poimenuje s pravim imenom. Nihče si ne upa reči, da so to fašisti. Vsi se bojijo te strašne črke F«, ker, kot je še dodal: «Danes je nevarneje biti antifašist kot fašist, čeprav je bila povojna Evropa zgrajena prav na vrednotah antifašizma. Prav zato mora antifašizem znova postati temeljni kamen združene Evrope in svobodnega sveta. Ne le zaradi dramatičnega antidemokratičnega dogajanja, ki smo mu priča, ampak tudi zaradi poučnih vzporednic iz preteklosti.«

Več kot utemeljeno je aktualizirano vprašanje: Kaj je danes fašizem in antifašizem, kako sta prisotna v našem zgodovinskem spominu, kaj se dogaja v realnem življenju, »na terenu«. Fašizem se normalizira, postaja normalen. Neoliberalizem, krizo kapitalizma, rešuje fašizem. Aktualen je pregovor: volk dlako menja nravi pa ne; temeljne značilnosti zgodovinskega fašizma so prepoznavne v sicer različnih odtenkih v različnih (navidezno demokratičnih) preoblekah v številnih pojavih in delovanju posameznih političnih gibanj in strank ki niti ne skrivajo svojih neofašističnih simbolov in svojega odpora do antifašizma in svoje »fašistične politične kulture«.
Ni in ne more biti dileme kdo je bil na pravi strani zgodovine, kdo na napačni strani med vojno, kot ni dileme tudi danes: kdo je za mir, kdo za vojno. Kakor se sliši za koga poenostavljeno je jasno: nasproti si stojita fašizem – antifašizem, včeraj in danes. Tudi iz vidika zgodovinskega spomina ne more biti dileme: mora biti pošten, objektiven, zapopasti mora vse, tudi neprijetne, senčne strani, brez sprenevedanja, zamolčevanja dejstev.
Antifašizem je danes obramba demokracije in njenih temeljnih postulatov, svobode in enakopravnosti. Vztrajati moramo na poti antifašizma, ker nima alternative, ker je antifašizem univerzalna civilizacijska pridobitev in še kako aktualna vrednota, ki jo konstituirajo in utemeljujejo ideje svobode, humanosti, solidarnosti, spoštovanja človekovega dostojanstva, pravic in svoboščin, demokracije.

4. Ko uporaba različnih sredstev za negiranje vrednot antifašizma (tudi v Sloveniji npr. rehabilitacija domobranstva, omalovaževanje partizanskega upora in vrednot narodno-osvobodilnega boja (NOB)) ne dajejo želenih rezultatov, nekatere politične stranke prehajajo v neposredno revitalizacijo fašizma. Pri tem se kategorično sklicuje na demokratično ”Evropo” kot entiteto z aksiomatskim demokratičnim predznakom, brez potrebe po dodatni argumentaciji. V prvi vrsti poskušajo izenačiti komunizem in fašizem, končni cilj pa je relativizacija antifašizma, v katerem ima levica pomembno vlogo.

5. Tudi prostori bivše Jugoslavije niso imuni pred pojavi in oblikami zamegljevanja zgodovinskega spomina in revizionizma. Ob vseh zgodovinsko pogojenih razlikah med okolji nekdanje SFRJ in dogajanjih med 2. svetovno vojno ter posledicah razpada SFRJ je močno navzoč revizionistični odnos do preteklosti, ki se sicer zaradi zgodovinskih in drugih okoliščin manifestira v različnih odtenkih, v bistvu pa so prepoznavne enake značilnosti in tendence.

Skupna zavezanost antifašizmu in negovanju poštenega zgodovinskega spomina in odločnemu zavračanju in razkrinkavanju zgodovinskega revizionizma še kako povezuje tudi našo ZZB in druge borčevske organizacije v prostoru bivše skupne države in različnih tudi skupnih aktivnosti: od skupne platforme za ohranjanje zgodovinskega spomina na skupno borbo jugoslovanskih narodov proti nacifašizmu, ohranjanja in udejanjanja vrednot antifašizma danes in zoperstavljanje vsem oblikam zgodovinskega revizionizma, do pobud za tudi zakonsko prepoved nacifašističnih simbolov, do številnih skupnih proslav in svečanosti, ki se jih udeležujejo mnogi udeleženci iz vseh okolij nekdanje skupne države in naših aktivnosti na mednarodnem področju – v FIR in WVF – pa tudi v bilateralnih oblikah sodelovanja.

PRILOGA: IZ SPOMENICE 2, POMLAD 2025:

DELOVANJE ZZB TEMELJI NA UGOTOVITVAH ZGODOVINSKE STROKE

V ZZB pozdravljamo in podpiramo vsa prizadevanja, ki spoštujejo zgodovino ter zavračamo vsakršne manipulacije in zlorabe z njo. S preteklostjo se moramo sprijazniti in jo sprejeti takšno, kakršna je bila, v dobrem in slabem, in ne dovoliti, da bi obremenjevala sedanjost in skupno delovanje za prihodnost. Podpiramo verodostojno zgodovinopisje, ki je opora takim prizadevanjem – za to, da bi lahko bilo razumevanje preteklosti podlaga in opora za razumno sodelovanje in skupno življenje. Zavračamo potvarjanja in zlorabe zgodovine za politične potrebe. Nesprejemljivo je, da se po vsej Evropi in tudi v nekaterih drugih državah pojavljajo skupine, ki malikujejo spomin na nacifašizem in zagovarjajo zgodovinski revizionizem, da se pojavljajo različne oblike sodobnega neofašizma in »fašistične politične kulture«.

Izkrivljena zgodovina tudi v Sloveniji ne more biti podlaga za »skupni spomin«, še manj pa podlaga za učne načrte v šolah o zgodovini slovenskega naroda. Osvobodilni in osamosvojitveni narodni odpor zaslužita spoštljivo priznanje in se morata kot taka v šolskem sistemu prenašati na nove rodove.

Zahvaljujoč OF in partizanskemu gibanju lahko danes glasno in z vso moralno pravico ponovimo »nikoli več«. Povzdignemo glas proti vojnam in nasilju, glas za mir in sožitje ter blagor ljudi in narodov, spoštovanje človekovih pravic vseh ljudi in človeško dostojanstvo vseh ne glede na barvo, vero, in politično prepričanje – tudi vseh ljudi, ki bežijo pred brezumnim vojnim nasiljem in rešujejo svoje golo življenje ali iščejo svoj prostor pod soncem za golo preživetje.

V ZZB bomo še naprej aktivno spremljali in se odzivali na oživljanje fašističnih in njim podobnih vzorcev mišljenja in delovanja. Odločno bomo opozarjali nanje in se jim zoperstaviti. Tudi danes so v Evropi v porastu tako imenovani demokratično izvoljeni avtokrati ter desne nacionalistične stranke, ki slabijo in rušijo demokratične institucije, odrekajo ženskam pravico do odločanja o rojstvu otrok, omejujejo svobodno delovanje civilnodružbenih organizacij, si podrejajo medije in druge javne institucije, imajo sovražen odnos do tujcev, posebej imigrantov in do drugih kultur ter širijo med ljudmi strah pred njimi in z agresivnim populizmom ter demagogijo zavajajo in manipulirajo z ljudmi. Sklicujoč se na lastno večvrednost genocidno iztrebljajo druge narode, kot to počne država Izrael s Palestinci.

Opozarjali in delovali bomo za odpravljanje temeljnih vzrokov, ki slabijo demokracijo, spodbujajo oživljanje fašizma in vplivajo na volivce, da izbirajo nedemokratične stranke in njihove voditelje.(2)

ZZB bo zahtevala upoštevanje demokratičnih standardov, zakonsko omejevanje sovražnega govora, prepoved uporabe fašističnih simbolov, zaščito in utrjevanje javnega prostora, krepitev mehanizmov solidarnosti, ustrezno davčno in socialno politiko, regulacijo uporabe sodobnih tehnologij, nadzor nad tehnološkimi korporacijami, aktivno okoljsko politiko in solidarnost z narodi in prebivalci, ki jih prizadevajo naravne in socialne katastrofe. Od domačih oblasti in predstavnikov v mednarodnem prostoru bo zahtevala uveljavljanje teh standardov tudi na evropski in svetovni ravni. Pri tem se bo povezovala s sorodnimi organizacijami doma in v svetu.
Dejavno bomo sodelovali v bilateralnih in multilateralnih dejavnostih za krepitev mednarodne platforme in koalicije protifašizma, za upiranje zgodovinskemu revizionizmu, potvarjanju zgodovine in njene zlorabe za kakršne koli partikularne politične in druge interese in cilje ter se upirali različnim novodobnim pojavnim oblikam »fašistične politične kulture«, oblastnega nasilja in terorizma ter novodobnega imperializma. Še posebno pozornost bomo namenjali krepitvi sodelovanja z borčevskimi in antifašističnimi organizacijami v državah na območju bivše skupne države na podlagi skupne »Platforme antifašistične družbe v 21. stoletju«.

————————————————————————————-

1) Med temeljnimi gradniki zgodovinskega spomina so mnoga nesporna dejstva; da je
– fašizem bil poražen s skupnimi močmi socialističnega in liberalistično-kapitalističnega tabora, čeprav je njegova zgodovinska delegitimacija bila zgolj prvi korak v veliko bolj pomembnem procesu – delegitimaciji socializma in postavljanju kapitalizma in liberalizma kot dveh edinih možnih ekonomskih in politično-ideoloških temeljev sodobnih družb in začetka hladne vojne;
– da se je tudi diskurz glede vprašanja nacizma, fašizma in socializma postopoma začel spreminjati, kar je močno vplivalo na razumevanje in samorazumevanje antifašizma, hkrati pa je tudi v politični besednjak vse močneje stopala beseda totalitarizem in sta fašizem in socializem začela postajati politična »siamska dvojčka« s političnimi posledicami, ki so postale povsem in dokončno razvidne šele v 90. letih prejšnjega stoletja – tudi glede razumevanja narave fašizma ter odnosa med socializmom in fašizmom ter socializmom in antifašizmom.;
– da je poraz socializma v hladni vojni delegitimiral socializem kot realno alternativno kapitalizmu, vrata pa so se odprla za popolni politični in zgodovinski revizionizem in, da je prišlo do vnovične teoretske in predvsem politične reinterpretacije zgodovine, ko je bil zgodovinski nasprotnik kapitalizma poražen – to je bil socializem/komunizem, ne pa fašizem, ki je bil oz. je predvsem ekstremna in neliberalna obramba kapitalizma pred nevarnostjo socialistične revolucije;
– da se pa je in se ob tem spregleduje, zavestno pozablja kaj vse je spremljalo padec berlinskega zidu, takratna dogajanja in dogovore in pričakovanja med dotakratnimi akterji hladne vojne, vzajemno prevzemane obveznosti ob koncu hladne vojne.

2)Med temi vzroki so zlasti:
-Razraščanje družbene neenakosti pri razpolaganju z dobrinami in neenakosti v družbeni moči do v moderni dobi ne videnih razsežnosti. Tehnološki in finančni mogotci kopičijo vedno večje ekstra profite ter nadzorujejo gospodarske in politične tokove ter institucije, vključno s suverenimi državami.
-Nenadzorovano širjenje novih tehnologij, ki ogrožajo delovna mesta zaposlenih in delajo celotne poklicne skupine odvečne. Vdirajo v zasebno življenje z ustvarjanjem informacijske zmede in širjenjem lažnih novic ter v komunikacijo posameznikov z javnimi ustanovami tako, da se jim ti le stežka privajajo in se počutijo vse bolj negotovi.
-Rušenje okoljskega ravnovesja z vse pogostejšimi in močnejšimi naravnimi katastrofami, ki ogrožajo človeška življenja, spravljajo ljudi v strah in v iskanje novih prostorov za življenje. Preventivni ukrepi za omilitev okoljskih katastrof največkrat pomenijo odrekanja obstoječemu standardu, kar še posebej kot dodatno siromašenje občutijo manj premožni.
-Vse obsežnejše migracije svetovnega prebivalstva, ki beži pred naravnimi in socialnimi katastrofami ter išče okolje za preživetje. V okoljih priseljevanja med domačini priseljenci zbujajo občutek negotovosti ob pričakovani delitvi delovnih mest in dohodka z njimi ter ob soočanju z drugačnimi kulturami – vrednotami in navadami prišlekov.
Prebivalstvo v manj razvitih državah sploh, v razvitih pa zaradi vse večjega zaostajanja za peščico premožnih lastnikov kapitala, doživlja velike osebne frustracije. Te še povečuje nezmožnost slediti novim tehnologijam ter izpostavljenost naravnim in socialnim katastrofam, kot so vojne in masovne migracije. Zato volivci podpirajo desne politične sile in avtoritarne voditelje, ‘ki vedo’, ki ponujajo enostavne, za ljudi neboleče, a pogosto navidezne rešitve, kot so izgon priseljencev, zapiranje meja, minimiziranje okoljskih problemov, utišanje civilne družbe in medijev in podobne.